Pomlad,
me zmeraj znova fascinira. Ko se prebuja narava, se prebujamo tudi mi. Ne da bi se zavedali, opazimo stvari, ki nam dajejo pozitivno energijo.
So dnevi, ko se ustavimo in pogledamo cvetočo češnjo, čeprav pravimo, da mi nismo »takšni«. Da se to nas ne dotakne. Pa smo. Še kako smo »takšni« in še kako se nas dotakne.
Mnogo bolj smo povezani z naravo, kot si priznamo in mnogo bolj vpliva na nas, kot si mislimo. Kakorkoli obrnemo, smo del te narave in temu se ne da ubežati.
Ko se najmanj zavedamo, je narava tukaj, da nam pomaga in da energijo, ali pa uniči in odplavi, kar je slabega.
Pa mi?
Mi smo pa mnogokrat licemerni v mislih in dejanjih.
Vse prevečkrat smo glasni, zaradi svojih malih egoističnih interesov, vse prevečkrat smo tiho, ko bi morali govoriti o krivicah, ki so prizadele druge. Prevečkrat kričimo, ko bi si morali vzeti čas in se pogovoriti.
Ljudje smo čudna sorta.
Pravimo da skrbimo za planet, pa ga uničujemo iz dneva v dan. Pravimo, da bomo le skupaj kaj dosegli, pa nam je lastna komoditeta pomembnejša od tuje bolečine. Pravimo, da so nam pomembni soljudje, pa gremo mnogokrat mimo …
Vsa čast izjemam.
Drage moje kozmetičarke ali veste, da ve ustvarjate osnovo za srečo v ljudeh?
Da vaše roke in vaše delo rišejo nasmehe na obraz in dajejo iskrice v oči. Se zavedate da je TO vaša pomoč za lepši jutri vseh. Le samozavestni ljudje lahko spremenijo stvari na boljše.
Mi lahko v našem malem malem vesolju naredimo mnogo in če se združijo ta mala vesolja …
Dajmo se vrnit v čas, ko smo verjeli v srečne konce in prenehajmo verjet licemerjem.
Drage moje Dame, naj bo lepa pomlad, polna pozitive.
Saj veste, dajmo se objet, ko se vidimo.
