Nezaupanje in previdnost sta dve besedi, ki ju prepogosto zamenjujemo. Včasih previdnost enačimo z nezaupanjem – ali pa obratno.
nèzaúpanje -a s (ȅ-ȗ)
kar je nasprotno, drugačno od zaupanja: nezaupanje do sodelavcev ga je oviralo pri delu; počasi je minevalo njeno nezaupanje vanj; ekspr. led nezaupanja se je začel počasi tajati / z nezaupanjem gleda v prihodnost
prevídnost -i ž (í)
lastnost, značilnost previdnega človeka: znan je po svoji previdnosti / opozarjati koga na previdnost previdno ravnanje / preden je spregovoril, je iz previdnosti zaprl vrata; ravnati s potrebno previdnostjo
● preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden
Nezaupanje in previdnost sta dve besedi, ki ju prepogosto zamenjujemo. Včasih previdnost enačimo z nezaupanjem – ali pa obratno.
V življenju srečujemo ljudi, ki niso vredni našega zaupanja, pa vendar do njih ne ravnamo dovolj previdno. Spet drugič smo tako zelo previdni, da nikoli zares ne odkrijemo, komu lahko zaupamo.
Življenje je nenehno gibanje, potovanje, rast. Ko pa pridemo do točke, da se začnemo ustavljati, ko obupamo nad načrti in imamo vedno pripravljen rezervni izhod, počasi izgubljamo zagon. Postajamo preveč nezaupljivi, pretirano previdni, včasih celo zagrenjeni – in sami sebi odveč. Takrat je treba zbrat pogum in voljo in nadaljevati ne glede na ovire.
Na tej poti srečujemo ljudi, ki se nam zdijo kot odprta knjiga. V svoji samozavesti verjamemo, da smo jih razbrali. Postanemo zaupljivi – morda celo preveč. Z njimi delimo svojo srečo, svoje želje in načrte, želimo jim pomagati, prepričani, da vemo, kaj je zanje najboljše. A pogosto se na drugi strani znajdejo ljudje, ki to znajo izkoristiti in z nami manipuliratjo. Ko enkrat pademo v njihov krog, nam ne pomagata ne previdnost ne nezaupanje. Takrat, kot bi rekla moja mama: »Leti zdaj– čim dlje!«
Na srečo pa srečamo tudi ljudi, ki nam zaupanje vračajo. Z njimi vse postane lažje. Pogovori stečejo, družba je prijetna, še tako siv dan dobi sončen odtenek. To so ljudje, ki so vredni zaupanja.
In potem je tu še previdnost.
Srečujemo ljudi, ki veliko govorijo, ki se radi hvalijo, ki so lahko vsiljivi in nas prepričujejo, da vedo bolje – kako delamo narobe in kako bi morali ravnati prav. Kot da bi brez njih ne zmogli. V takih primerih je previdnost več kot na mestu.
Po drugi strani pa se zgodi, da srečamo človeka, ki nas ne prepričuje v svoj prav, ampak posluša. Pogovori ob kavi stečejo sami od sebe, telefonski pogovori se kar ne končajo, njegova prisotnost pa je tiha, a trdna opora. Tam previdnost ni potrebna.
In potem se vprašamo – kako vedeti, komu zaupati in kdaj biti previden?
Uči nas življenje. Dokler hodimo po tej poti, se učimo in nabiramo izkušnje. Ko pa se odločimo, da se ne bomo več učili …
Zato, drage moje – kadar vam stranka zaupa, bodite previdne in dela se lotite s spoštovanjem in predanostjo, naredite vse, da boste vredne njenega zaupanja. Delo, ki ga opravljate, ni le služba. Je način življenja. Je poslanstvo.
Naj bo vaš salon poln zadovoljnih strank, ki vam zaupajo.
Vaš, ag
