V življenju je treba biti previden,
preden se odločiš, da boš ljudi opredelil, jih popredalčkal in jim pripisal vrednote, ki jim vedno ne pritičejo. Včasih ljudi ocenjujemo tako, da jih primerjamo s sabo in če so nam podobni, so dobri. V nasprotnem primeru nam niso všeč in posledično, so slabi.
Vse prehitro označimo človeka za dobrega in še mnogo prehitro za slabega. Sicer pa, kdo smo mi, da bi označevali.
Veste, nekdo, ki je za nas slab človek, je nekomu drugemu čisto zlato in seveda je tudi obratno. In ko razmišljamo o sebi, kot o najboljšem primerku človeške vrste, se zavedamo, da smo nekomu vse, drugemu pa čisto nič. Za nekoga svetnik, za drugega hudič. In prepričevat prepričanega, je izguba časa, energije in dobre volje. Na koncu pa je izplen jalov.
Nikdar ne bomo všeč vsem in nam ne bojo vsi všečni. So pa ljudje, ki jim bomo vedno všeč in oni nam. In samo ti ljudje so pomembni.
Življenje je tako nastavljeno, da se srečamo, gremo skupaj del poti, smo si dobri in potem se razidemo. Tako pač je.. In sveto trdimo, če bi prej vedeli, ne bi nikdar, naredili tega, ali česa podobnega. Kot radi rečemo: če bi takrat imel to pamet …
Pa veste kej? Če bi takrat imeli to pamet, ne bi bili takšni kot ste sedaj, skratka najboljša različica sebe. Izkušnje, pa naj si bodo dobre ali slabe, štejejo!
Enako je pri nas v poslu. Vse prevečkart zlahka trdimo, kako je nekaj slabo, samo zaradi ene slabe izkušnje in kujemo v nebo nekaj, kar drugi “videt ne more”.
Zaupajmo si. Bodimo vedoželjni. Poskusimo nove stvari. Ne se zakopat v rutino in si misliti kako dobri smo, ker obvladamo stvari, ki jih delamo na enak način in z enakimi materiali, že sto let. Naredimo tisto kar čutimo, poskusimo včasih kaj novega. Pustimo sram, lažno skromnost in zadrego. Vprašajte, če ne vprašaš, ne boš vedel. Saj ni nujno, da vedno naredimo prav, da se odločimo prav. Če ne bi delali napak, bi naš prav bil omleden.
In bodimo zvesti. Veste komu? Sebi. Ker vse naše zmage, so naše. In vsi porazi prav tako. Vse pravilne odločitve nam dajejo samozavest in vse napačne nas učijo. Vedno bojo okoli vas ljudje ki vam privoščijo in tisti, ki so vam privoščljivi.
Dvakrat premislimo, preden rečemo. Včasih je boljše malo počakat, morda tudi kakšen dan. Saj veste, ko enkrat rečeš …
Drage moje. Uživajte v svojem delu, ker to stranke začutijo. Naj dobro ostaja in slabo naj bo minljivo.
Vaš ag
p.s.
Pri nas nekako velja, če si sama v salonu, te boli hrbet (prisiljena drža), če imaš zaposlene, te boli glava. Torej! Po tej naši slovenski miselnosti je edina rešitev, da se navadiš živeti z bolečino.
Pa je res?
