Slovenci imamo željo po deljenju.
Enostavno nismo zadovoljni, če je enostavno. Delimo se na rdeče in črne, leve in desne, demokrate in avtokrate, moderniste in tradicionaliste, na naše in njihove …, čim se pokaže prilika se delimo. Kot da smo pri matematiki in nam je deljenje najljubše.
Pa vendar, se pač delimo. To me niti ne moti tako.
Moti me, ko se delimo na poštene in nepoštene. Na tiste, ki držijo besedo in tiste, ki ne. Na ljudi, ki te gledajo v oči, ko se pogovarjajo s tabo in na tiste, ki gledajo v tla ali mimo tebe.
Na nasilneže, ki med svojimi štirimi stenami rešujejo probleme s pestmi, na manipulatorje, ki lahko svoje drage spravijo do točke, ko se zlomijo in ne vejo naprej in na tiste, ki znajo z umirjenim vedenjem in lepo besedo najti rešitev in znajo pri svojih najdražjih spodbujat samozavest.
Ni dovolj, če doma za štirimi stenami maltretiraš svoje, manipuliraš z njimi in kažeš svojo moč, potem pa enkrat nakažeš 5 eurov na 1919 in imaš občutek, da si dober človek. NE, nisi!
Na tiste, ki nimajo pojma in vsiljujejo svoje mnenje in na tiste, ki so raje tiho, če niso prepričani.
Na tiste ki obsojajo in kažejo s prstom na podlagi govoric in nepreverjenih dejstev in na tiste, ki večkrat premislijo, preden rečejo o komerkoli kaj slabega.
Na vplivneže, ki imajo občutek, da so vsevedni in na ljudi, ki preden objavijo, parkrat preberejo in preverijo.
Včasih imam občutek, da demokracija ni najbolj primerna za vse, da je prevelik poudarek na splošni pismenosti (sploh, ko berem komentarje na netu), in da institut volitev ni pravilno nastavljen.
Na one, ki zamujajo na sestanke, storitve in ne čutijo nobene želje, da bi se opravičili in na tiste, ki vedo, da je tudi čas od nekoga drugega dragocen.
Na one, ki ne znajo reči oprosti in na one, ki te pogledajo v oči, rečejo oprosti in veš, da jim je hudo.
Na nestrpneže do drugačnih, nasilneže, ki kažejo svojo premoč nad šibkimi in na tiste, ki znajo prisluhnit drugačnim od sebe, cenit njihove dobre plati in tiste, ki svojo moč uporabijo za pomoč šibkim.
Motijo me hinavci, lenuhi in ljudje, ki samozavest enačijo s prepotentnostjo. Cenim pridne in delovne ljudi, ki jih ni sram pokazati žuljavih rok.
Motijo me ljudje, ki verjamejo da se je smiselno borit za skupne cilje, le dokler jim je v korist.
Pa oni, ki poznajo samo levi pas.
In tako se Slovenci delimo. In tako je, odkar se spomnim. Pravijo, da so dogodki, ko se Slovenci poenotimo. Ampak ste opazili, da je to samo v trenutkih evforije, potem pa hitro pride na plan tisti pravi jaz in se delimo dalje.
In kam spadate vi?
Zato pa sem prepričan, milijon nas je, oni drugi milijon, pa so oni drugi.
Naj bo lepo poletje. Če že morate deliti poletje, ga delite z drugimi …
Saj veste, dajmo se objet, ko se vidimo.
