Vse poti nekam vodijo.
In trudimo se, da uberemo pot, ki bi nas vodila iz problemov, v lepšo prihodnost, boljši jutri …
Vsak si pač izbere pot, ki mu ugaja.
Kozmetika je pač tak posel, ko so poti znane. Ena je izobraževanje, druga je slediti novostim, tretja je druženje … in še bi se našlo.
Pa vendar se najdejo tako kot povsod, tudi v naši branži ljudje, ki si ne izberejo svoje poti, ampak slepo sledijo poti nekoga drugega. In potem se zgodi. Če si brez vizije, se »zaciklaš«, in naenkrat spoznajo, da njihova pot ne vodi nikamor, da so v krožišču in ne znajo ven.
No, tu se pa ti ljudje razdelijo. Eni se potrudijo in nekako najdejo svojo pot, drugi pa krožijo in tresejo gnojnico in svoje frustracije ter hudobijo kar po vseh, ki se jim samo približajo. Ki jih poznajo ali jih ne poznajo. Sosedom ali samo slikam in imenom iz Facebooka.
Ti ljudje so zame žalostni ljudje. In …, kaj jaz vem … pač krožijo in počnejo to, kar pač najbolje znajo. In to trenirajo ter vadijo iz dneva v dan. Postajajo nezadovoljni nečimerni, ki jim je pomembna tuja nesreča bolj, kot njihova sreča. Ampak o njih ne bi izgubljal besed. Vedno so bili in vedno bojo, pri nas in povsod po svetu. Verjetno so oni protiutež vsemu dobremu. “Kaj te vem!”
Zato, drage moje, naj bojo vaše poti takšne, da se boste vedno z veseljem ozrle nazaj, na prehojeno pot in z ponosom nadaljevale proti cilju.
Naj bo pot cilj, ali ne, uživajte vsak trenutek poti, ker, ko prideš na vrh, vse poti vodijo navzdol. In takrat nam ostane nov cilj, nova pot, nov vrh …, treba je bit previden, vse prehitro se lahko »zaciklamo«.
Ker izraza »zaciklati se« nisem našel v SSKJ, mi je pa lušten, bi ga kar sam pojasnil: vrteti se v krogu, hoditi po enih in istih poteh brez želje stopiti korak vstran, iskati rešitve pri ljudeh, ki so ti povzročili probleme v katerih si in se vedno znova se vračati na začetek in poiskat enako neuspelo rešitev, kot vsakokrat.
Saj veste, dajmo se objet, ko se vidimo.
