Kaj se mi dogaja:
ljudje mi pravijo, da rabim za uvodnik lektorja, pa niti z besedo ne omenijo zgodbo, o kateri sem pisal. Pomembna je forma, nikako pa ne vsebina.
Seveda pa so tudi takšni, ki jim je všeč vsebina, pa ji forma ne moti tako zelo.
Kdo ima prav?
Vse kar napišem, napišem po trenutnem navdihu in mnogokrat se mi zgodi, da, ko sem šel tekst urejat, sem izgubil tisto osnovno rdečo nit in tiste puščice, ki sem jih nekam namenil so izgubile svojo ostrino. Potem pa je tekst v roke dobil lektor in dobil sem en pravilen slovničen tekst, ki pa je bil daleč od tistega v moji glavi. Ne vem kaj je prav.
Naj bom zvest sebi ali slovnici.
Da rešim to dilemo, sem se določil, da bom poskušal zadostiti obema poloma naše družbe. Pač živimo v črno belih časih, sivine so pa čisto izdajstvo (ali erotika, če so v petdesetih odtenkih).
Boli me, ko gledam v kaj se spreminjamo. Če nisi naš, si njihov in njihovi niso dobri. Toda v našem poslu je tako, da nikdar ni črno-belo. Da nikdar ne obstaja univerzalna rešitev za bilo kateri problem v kozmetiki. Zato pa, zaupajmo vase. Če ne bomo sami, ne bo nihče. Iščimo rešitve, raziskujmo, vprašajmo, bodimo vedoželjni, pa vendar moramo imeti trdo kožo. Vedno se bo našel kdo, ki ne bo zaupal naši intuiciji in dobri volji ter znanju.
Seveda bo v nas dvomil dobronamerno.
Saj veste, dajmo se objet, ko se vidimo.
