VEČ KOT LE BELINA

Mehanizem delovanja

V zobozdravstvu se pri beljenju zob uporabljajo geli na osnovi vodikovega ali karbamidovega peroksida, ki delujeta kot močni oksidacijski sredstvi. Zaradi nizke molekulske mase lahko vodikov peroksid prodre skozi polprepustno zobno sklenino v dentin, kjer tvori proste radikale. Te reaktivne kisikove spojine reagirajo s kompleksnimi dolgoverižnimi organskimi molekulami (kromoforji), ki so odgovorni za obarvanost zoba in jih razgradijo v manjše molekule, ki absorbirajo manj svetlobe in je več odbijejo. Karbamidov peroksid je stabilna oblika peroksida, ki se ob stiku s slino v ustih počasi razgradi na čisti vodikov peroksid in sečnino v razmerju 3:1.

Med postopkom beljenja pride tudi do blage prehodne demineralizacije – spremeni se mikroporoznost površinske sklenine in nastane učinek sipanja, kjer sklenina spremeni svoj svetlobni indeks in močneje sipa svetlobo (postane bolj motna oz. opalescentna). Posledično se svetloba močneje odbija že na površini sklenine (visoka svetlost), globlje ležeči rumenkasti dentin pa je manj viden in zob deluje svetlejši ter bolj bel.

Kako beljenje vpliva na barvo zob?

Pri beljenju ne gre le za kemično odstranjevanje madežev, temveč za spremembo tkivne optike zoba. Spremenijo se barvni parametri:

• poveča se svetlost (value) preko učinka sipanja svetlobe (sklenina postane optični filter, ki odbije več bele svetlobe), ki je najbolj opazen rezultat beljenja;
• zmanjša se nasičenost barve (chroma);
• osnovni barvni ton (hue) ostane večinoma nespremenjen, le intenzivnost se ugasne.

Na hitrost in uspešnost beljenja vplivajo koncentracija belilnega sredstva, čas izpostavljenosti ter vrsta obarvanosti (notranjega madeža) zoba.

Ker lahko prosti radikali začasno vplivajo na vezavo kompozitnih materialov, je po beljenju priporočljivo počakati 10 do 14 dni pred izdelavo nove kompozitne zalivke. Dejanski stabilen rezultat in pravi lesk se pokaže 14 dni po beljenju, ko se zob s pomočjo sline ponovno hidrira in zapre svoje mikropore.

Klinični predpogoj

Pred začetkom beljenja je potreben temeljit klinični pregled. Nezdravljen karies je treba najprej sanirati, preveriti tesnjenje obstoječih zalivk in jih po potrebi zamenjati. Obzobna tkiva morajo biti zdrava (brez znakov gingivitisa ali parodontitisa).

Pri izrazitih erozijah sklenine ali umiku dlesni je treba ta mesta pred beljenjem ustrezno zaščititi, saj je dentin veliko bolj prepusten in občutljiv kot sklenina. Profesionalno mora biti izvedena tudi higienska faza (čiščenje zobnega kamna in peskanje 7 do 10 dni pred posegom).

Pomembno je vedeti, da plombe, krone in luske ne spremenijo barve. Peroksid namreč reagira le z naravnimi organskimi tkivi. Če so na sprednjih zobeh prisotne bele plombe, jih je po beljenju treba zamenjati, da dosežemo enoten odtenek.

Beljenje se tudi ne sme izvajati osebam mlajšim od 18 let.

Klinični protokoli profesionalnega beljenja zob

Glede na vitaliteto zob in koncentracije belilnih gelov ločimo tri osnovne terapevtske pristope.

1. Kontrolirano beljenje doma predstavlja izjemno varno in predvidljivo metodo z minimalnim tveganjem za pojav preobčutljivosti. Uporabljajo se belilni geli nižje koncentracije vodikovega peroksida (6%) ali karbamidovega peroksida (10%,16% in 18%, kar ustreza približno 3,6%, 5,6% in 6% vodikovemu peroksidu). Postopek poteka postopoma, zato so rezultati stabilni in dolgotrajni. Za domače beljenje pacienti dobijo individualno izdelane opornice (folije) pri zobozdravniku, ki se tesno prilegajo zobem, kar preprečuje iztekanje gela na dlesni in omogoča enakomerno delovanje. Za domačo uporabo se najpogosteje uporablja karbamidov peroksid, ki se sprošča počasneje (primerno za večurno nošenje ali za čez noč). Opornica se nosi od 2 do 8 ur dnevno ali ponoči, približno 10 do 14 dni, po potrebi do 3 tedne. Za uporabo belilnega gela iz 6% vodikovega peroksida je čas nošenja opornic od 30 do 60 minut na dan. Po končanem beljenju pacient obdrži opornico za nadaljnjo uporabo.
2. Pri profesionalnem beljenju v ordinaciji se uporabljajo višje koncentracije vodikovega peroksida (25–40%) z ali brez uporabe lučke. Ustnice in lica se izolirajo z retraktorjem, na dlesni pa se natančno aplicira tekoči koferdam (gel za zaščito dlesni), ki se svetlobno strdi s polimerizacijsko lučko. Po kontroli zaščite se nanese gel z vodikovim peroksidom, ki se lahko aktivira z lučko ali brez nje. Gel se aplicira v dva do treh zaporednih nanosih v trajanju od 15 do 20 minut, odvisno od koncentracije in navodil proizvajalca.

Pogosto se uporablja tudi kombinirani pristop, kjer se prvi ciklus opravi v ordinaciji, postopek pa se nadaljuje z beljenjem doma z individualnimi opornicami (od 7 do 14 dni s karbamidovim peroksidom).

3. Beljenje avitalnih zob (notranje beljenje): endodontsko oskrbljeni (“mrtvi”) zobje sčasoma pogosto spremenijo barvo v sivo-rjave odtenke zaradi razpada nekrotičnega tkiva ali penetracije polnilnih materialov v dentinske kanalčke. Ker zunanje beljenje v teh primerih ni učinkovito, se uporablja notranje beljenje.

Pred posegom je treba potrditi kakovost izvedenega endodontskega zdravljenja. Če je polnitev koreninskega kanala porozna, nezadostna ali pa je prisotno periapikalno vnetje (granulom), je treba endodontsko zdravljenje najprej ponoviti. Zobozdravnik nato odpre dostopno kaviteto krone, zaščiti vhod v koreninski kanal, v notranjost krone vstavi namenski gel (na osnovi vodikovega peroksida) in naredi začasno zalivko. Vložek gela se zamenja na nekaj dni; postopek pa se ponavlja, dokler se barva ne izenači s sosednjimi vitalnimi zobmi. Sledi dokončna estetska oskrba z direktno kompozitno zalivko ali indirektnim protetičnim nadomestkom (luska, krona).

Nega po posegu, stranski učinki in vzdrževanje rezultatov

Med beljenjem ali neposredno po njem se lahko pojavi prehodna preobčutljivost zob na termične dražljaje (hladno/toplo) ali občasni občutek skelenja. Ti simptomi so reverzibilni in popolnoma izzvenijo v enem do treh dneh. Po potrebi se v ordinaciji izvede lokalna aplikacija profesionalnih preparatov za zmanjšanje občutljivosti.

Zaradi začasno povečane poroznosti sklenine so zobje neposredno po beljenju izjemno dovzetni za ponoven vnos pigmentov. Pacient se mora strogo držati naslednjih navodil:

• Prvih 24 ur: prepovedano uživanje vroče, mrzle, kisle ter močno obarvane hrane in pijače. Dovoljena je izključno nevtralna, bela hrana (npr. riž, bel kruh, mleko, navadni jogurt, piščančje belo meso, cvetača, voda, ipd.).
• Prvih 48 ur: stroga prepoved uživanja tipičnih močnih barvil in poživil, kot so kava, pravi čaji, rdeče vino, gazirane pijače in tobak.
• Med celotnim ciklusom beljenja z opornicami se je priporočljivo izogibati živilom z močnimi naravnimi ali umetnimi pigmenti. Pitje kave v tem obdobju je dopustno le s slamico, saj s tem minimiziramo stik barvnih molekul z dehidrirano in visoko propustno zobno strukturo.

Beljenje zob zagotavlja stabilno svetlejšo barvo v primerjavi z izhodiščnim stanjem, vendar je obstojnost končnega odtenka neposredno odvisna od pacientovega življenjskega sloga in prehranskih navad. Za dolgoročno ohranitev dosežene beline so ključni: redna domača ustna higiena (s poudarkom na čiščenju takoj po zaužitju pigmentirane hrane), redni kontrolni pregledi pri zobozdravniku ter profesionalno odstranjevanje trdih in mehkih zobnih oblog.

Zobje se ne morejo beliti v neskončnost. Vsak človek ima svojo gensko določeno mejo svetlosti, do katere se lahko peroksidne vezi vežejo na pigmente. Ko so vsa mesta zapolnjena nadaljnje beljenje ne bo več spremenilo barve.