PARODONTALNA BOLEZEN

Parodontalne bolezni so zelo pogoste po vsem svetu, pri čemer huda oblika bolezni prizadene 11 % svetovnega prebivalstva. V napredovanih primerih parodontalna bolezen povzroči izgubo zob in zmanjša kakovost življenja.

Gingivitis je najblažja oblika parodontalne bolezni in jo najdemo pri 90% populacije. Predstavlja vnetje dlesni zaradi kopičenja bakterijskega biofilma, ob neadekvatni ali nezadostni ustni higieni. Bakterije se na površini zob združujejo v kompleksne kolonije, imenovane bakterijski biofilm oz. zobni plak. Dlesen je videti rdeča, zatečena, ob dotiku zakrvavi. Gingivitis je reaktivno stanje, ki je reverzibilno po izboljšanju ustne higiene.

Parodontitis – o parodontitisu govorimo, ko parodontalno stanje napreduje preko gingivitisa v kronično destruktivno ireverzibilno vnetno bolezensko stanje. Bakterije iz zobnega plaka lahko prodrejo globlje v tkiva in obzobni parodont ter izzovejo vnetni in imunski odziv gostitelja. To lahko vodi do destrukcije parodontalnega ligamenta in alveolarne kosti, kar na koncu privede do izgube zoba.

Domneva se, da je okoli 500 različnih vrst bakterij sposobno kolonizirati usta, vsaka oseba, pa lahko ima običajno 150 različnih vrst bakterij v ustih.

Parodontalna obolenja nastanejo kot posledica več dejavnikov, med drugim tako dejavnikov tveganja, ki so specifični za pacienta, kot tudi neustrezna ustna higiena. Neustrezna ustna higiena ima pomembno vlogo pri nastanku in razvoju parodontalne bolezni. Nepravilne tehnike izvajanja ustne higiene, lahko povzročijo kopičenje bakterij in zobnih oblog na zobeh, kar povzroči gingivitis, ki potencialno napreduje v parodontitis. Ob neustrezni ustni higieni, se lahko anaerobni mikroorganizmi, ki so odgovorni za napredovanje parodontalne bolezni naselijo v globlje predele parodonta, in izvajajo svoje destruktivno delovanje.

Glavni spremenljivi dejavnik tveganja za parodontalne bolezni je kajenje tobaka, ki lahko poveča možnost bolezni za 5 do 20-krat. Poleg tega so osebe, ki kadijo tobak, v primerjavi z nekadilci, izpostavljeni k večjemu tveganju za razvoj izgube alveolarne kosti, parodontalnega prirastka, nastanek globokih parodontalnih žepkov in izgube zoba. Kajenje ustvarja zelo ugodno okolje za rast parodontalnih patogenov, kar pospešuje proces bolezni, ter je hkrati povezano tudi s precejšnjim zmanjšanjem učinkovitosti zdravljenja.

Diabetes melitus ali sladkorna bolezen, je prav tako glavni dejavnik tveganja za nastanek parodontalnih bolezni, saj je povezana z določenimi patološkimi procesi, kateri pospešujejo razgradnjo parodontalnih tkiv. Bolniki z neurejeno boleznijo, so bolj izpostavljeni tveganju za nastanek parodontitisa, v primerjavi s sistematsko zdravimi ali z bolniki, z dobro urejeno sladkorno boleznijo. Povezava je deloma posledica sprememb v imunskem sistemu bolnikov, z nenadzorovano sladkorno boleznijo. Zraven tega imajo takšni bolniki spremembe v metabolizmu vezivnega tkiva. Velja tudi obratno. Parodontalna bolezen vpliva na sistemsko zdravje bolnika, povzroči ali pospeši srčno-žilne bolezni, poslabša sladkorno bolezen, pogostejše so okužbe dihal, povzroči lahko prezgodnji porod ali celo manjšo porodno težo novorojenčkov.

Nosečnost je povezana z nihanjem ravni hormonov, spremembami za katere se je pokazalo, da vzpodbujajo  vnetni odziv  povezan z gingivitisom in parodontitisom. Dokazano je, da znižana ali povečana raven estrogena, prispeva h gingivitisu.

Pri nekaterih obolenjih dlesni in obzobnih tkiv ima genetika pomembno vlogo.

Starost je nespremenljiv dejavnik tveganja za parodontalne bolezni. Starejši posamezniki so manj spretni pri ustni higieni, in imajo posledično več zobnih oblog, kar so znani dejavniki tveganja za nastanek razvoja parodontalnih bolezni.

Nazadnje se je pokazalo, da se več genetsko povezanih sistemskih motenj, kot so Downov sindrom, Crohnova bolezen kaže kot parodontalna bolezen. Osteoporoza, kemoterapija, kronični stres in tudi nekatera zdravila lahko vplivajo na razvoj paradontalne bolezni.

Drugi dejavniki, ki prav tako prispevajo k nastanku parodontalne bolezni so lahko previsne oz. preveč oblikovanje zalivke, ali protetični izdelki, ki lahko spodbujajo zadrževaje zobnega biofilma, kar povzroči lokalno parodontalno bolezen. Če so medzobni kontaktni slabi, se ustvarijo pogoji za zadrževanje hrane in kopičenje zobnih oblog, kar predstavlja odličen pogoj za nastanek parodontalnih žepkov.

Parodontalna bolezen poteka ciklično, z obdobji aktivnosti in mirovanja, dokler se ne sprejmejo terapevtski ukrepi ali pa se zaradi bolezni zobje in obzobne strukture uničijo, kar lahko povzroči izgubo zob. Tekom življenja, se pri pacientih s parodontitisom, pojavi cikel izbruhov destrukcije na posameznih mestih v kratkih časovnih obdobjih, ki jim sledijo daljša obdobja remisije.

Parodontalne bolezni se lahko kažejo na več načinov. Najpogosteje zgodnje faze niso prepoznavne, saj gre za asimptomatske vnetne odzive v ustni votlini. Pogosto je prvi opisani simptom krvavitev med ščetkanjem ali nitkanjem. Drugi simptom, ki ga lahko opazi bolnik je neprijeten zadah. Hujši simptomi vključujejo bolečino in občutljivost med žvečenjem določenih snovi, občutljivost zob, umik dlesni, majavosti, migracijo in celo izgubo zob.

Kronični parodontitis se lahko pojavi pri bolnikih katerekoli starosti, vendar najpogosteje prizadene ljudi srednjih let, do starejše odrasle dobe. Hitreje napredujoča oblika parodontitisa se kaže s podobnimi simptomi, vendar je ta oblika značilna za mlajše paciente. Najpogosteje so prizadeti določeni zobje (prvi molarji in sekalci), in se pogosto pojavi brez znatnega kopičenja zobnih oblog, opaženega pri kroničnem parodontitisu.

Zdravljenje parodontalne bolezni

Redni zobozdravniški pregledi so neprecenljivi pri prepoznavanju zgodnje faze bolezni in zgodnjega ukrepanja. Pri prvem obisku se veliko čas posveti pogovoru s pacientom, ki se ga motivira in pouči o pravilni ustni higieni. Uspeh parodontalne terapije je v veliki meri odvisen tudi od pripravljenosti pacienta za izvajanje vseh nasvetov terapevta, glede pravilne ustne higiene in zmanjšanje dejavnikov tveganja. Parodontološki pregled se začne z anamnezo, oceni se splošno stanje v ustih, majavost zob, odmik dlesni, prizadetost razcepišča korenin, krvavitve, ustna higiena in globina žepkov. Pred začetkom terapije je potrebno narediti rentgenski posnetek (ortopan), zaradi ocene nivoja alveolarne kosti. Po natančnem pregledu in postavitvi diagnoze, zdravnik določi zdravljenje. Namen začetnega zdravljenja je zmanjšati količino bakterijskega plaka, ki se je nabral na zobeh in je glavni vzrok za nastanek parodontitisa, in s tem zmanjšati vnetje.

Zdravljenje vključuje postopen pristop, ki se začne z bolj konzervativnimi možnostmi. Začetna faza zdravljenja vseh oblik parodontalne bolezni, predstavlja higienska faza, ki zajema profesionalno čiščenje zobnih oblog, nad in pod nivojem dlesni, in se izvaja z ultrazvočno napravo. Zobje se peskajo zaradi zabarvanosti.

V lokalni anasteziji se izvaja luščenje in glajenje korenin, pri čemer se mehansko odstranjujejo trde in mehke zobne obloge s koreninskih površin, katere tudi zagladimo in odstranimo morebitno vnetno tkivo dlesni. Manjši žepki se instrumentirajo strojno, da bi se izognili travmi in neželjenemu odmiku dlesni. Zobne sonde, ki so graduirane na milimeter, se uporabljajo za merjenje zobnih žepkov. Globina sondiranja, večja od 3 milimetra, je že pokazatelj parodontalne bolezni. Globine nad 6 milimetrov, pogosto zahtevajo bolj agresivno terapijo, saj je te prostore težje obdelati mehansko.

Klorheksidinglukonat je običajna protimikrobna spojina, ki se uporablja kot dodatek k mehanski parodontalni terapiji, saj povzroča zmanjšanje nabiranja zobnih oblog in je tako lahko zelo koristna pri zdravljenju kroničnega parodontitisa.

S čiščenjem zob in subgingivalno instrumentacijo korenin, rešujemo oteklino in vnetje. Realno je pričakovati, da se dlesen umakne, kar je posledica izgube podpornih tkiv (kosti) in kroničnega poteka parodontalne bolezni. Ko nastane odmik dlesni, so zobni vratovi izpostavljeni, zaredi česar pride do občutljivosti, ki je začasna in običajno traja do 2 tedna, vsekakor pa variira od pacienta do pacienta.   

Po končanem zdravljenju (približnem razmaku med 6 do 8 tednov, ali v obdobju 3 mesecev, odvisno od začetnega stanja), pride pacient na kontrolni pregled, za ponovno oceno parodontalnega stanja. Obsežen paradontalni pregled je treba posodobiti in ugotovitve primerjati z začetnim pregledom. Poleg tega je treba natančno ovrednotiti bolnikovo sodelovanje glede predlaganega režima izvajanja pravilne ustne nege. V kolikor doseženi rezultat zdravljenja ni zadovoljiv, se mora ugotoviti vzrok neuspeha.

Če nekateri žepki, po izvedeni prvi fazi zdravljenja, še vedno ostanejo globoki in krvavijo ob sondiranju, je indicirana paradontalna kirurška terapija, ki se izvaja v lokalni anasteziji. S korektivno kirurško fazo zdravljenja, se olajša dostop do težko dosegljivih mest zobnih korenin, če je inicialna terapija naredila določen rezultat in če pacient upošteva nasvet zobozdravnika. V določenih primerih parodontalne bolezni, za doseganje zdravja obzobnih tkiv, je indicirana tudi uporaba antibiotika.

Regenerativna parodontalna kirurgija je namenjena ponovni vzpostavitvi obzobnih tkiv, izgubljenih zaradi bolezni. Cilj te vrste operacije je povečati pritrjenost zob na periodoncij in spodbuditi pridobitev kosti ter povečati podporo za zobovje. Kirurške faze zdravljenja parodontale bolezni in napredovane oblike bolezni, so običajno področje delovanja specialistov ustnih bolezni in parodotologije. Ko je zdravnik z izidom zdravljenja zadovoljen, na podlagi pacientove anamneze ter končnega stanja obzobnih tkiv, se določi načrt kontrolnih pregledov in vzdrževalnega profesionalnega čiščenja zob, po vnaprej določenih intervalih, ki so običajno na 3 do 6 mesecev. Pomembno se je zavedati, da so pacienti z parodontalno boleznijo, pravzaprav doživljenjsko parodontaloški pacienti.

Skrbna diagnostika, odprava vzrokov in zmanjšanje spremenljivih dejavnikov tveganja, so najpomembnejši za uspešno preprečevanje in zdravljenje parodontalne bolezni. Parodontalna vzdrževalna terapija in dolgotrajno spremljanje, sta pravtako ključnega pomena za uspešnost zdravljenja in dolgoročno retencijo zob. V kolikor so vam diagnosticirali parodontalne bolezni, je nujno potrebno hoditi na redne kontrolne preglede, spremeniti je potrebno oralno higienske navade ter upoštevati zobozdravnikova navodila.

Motiviranost pacienta, za vzdrževanje visokokvalitetne vsakodnevne ustne higiene, je vsekakor pomemben dejavnik za dolgoročen uspeh.

V kolikor se parodontitis ne zdravi, lahko pride do obsežnega uničenja pripojnega aparata zoba in podporne kosti. Zobje se pričnejo majati, v končni fazi pride do izgube zob.