DENTINSKA PREOBČUTLJIVOST ZOB

Preobčutljivost zob je pogosta pritožba pacientov v zobozdravstvenih ordinacijah.

Študije so pokazale, da preobčutljivost dentina prizadene od 10 do 30 % populacije. Čeprav se študije razlikujejo, je starostni razpon, pri katerem se pojavi dentinska preobčutljivost, med 20. in 50. letom, pri čemer je prizadet predvsem ženski del populacije. Ugotovljeno je, da so najpogosteje prizadeti zobje podočniki in prvi ličniki, zaradi njihovega položaja v zgornjem in spodnjem čeljustnem loku.

Občutljivost, ki se pojavi, je večinoma posledica izpostavljenosti dentina (eno od gradbenih tkiv zobne krone in korenine), zlasti izpostavljenosti odprtih dentinskih kanalčkov ter odzivnostjo živca zobne pulpe. Dentin namreč vsebuje mrežo tubulov ali dentinskih kanalčkov, ki potekajo, po celotni širini dentina, od pulpe (središče zoba), do zunanjega roba pod sklenino v kronskem delu ter do cementa v koreninskem delu zoba. Če del zoba izgubi zaščitno plast sklenine ali cementa, dentin postane izpostavljen zunanjemu ustnemu okolju.

Termin dentinska preobčutljivost označuje ostro kratkotrajno bolečino izpostavljenega dentina, ki nastane kot odziv na temperaturne, taktilne, kemične, osmotske in druge dražljaje. Domneva se, da zunanja stimulacija povzroča gibanje tekočin znotraj dentinskih kanalčkov, kar pripelje do vzdraženje živca. Dentinska preobčutljivost ima različne intenzitete bolečin in variira od posameznika do posameznika. Tako lahko bolečina zaradi preobčutljivosti zob negativno vpliva na kakovost življenja, vključno z govorjenjem in umivanjem zob, ter pri uživanju hrane in pijače. Dihanje mrzlega zraka, nežen dotik, hladen, vroč ali kemični dražljaj (uživanje kislega ali sladkega sadja in sladoleda, pitje vroče kave, hladnih pijač…) lahko povzročijo kratkotrajno ostro bolečino, ki bi naj izzvenela, takoj po odstranitvi zunanjega dražljaja. Dentinska preobčutljivost se najpogosteje pojavlja v območju zobnih vratov, vzdolž roba dlesni (saj je tam sloj sklenine najtanjši) ter najpogosteje na sprednjih zobnih površinah. Do izgube sklenine, lahko pride na več načinov: proces erozije, atricija, abrazija in abfrakcija. Erozija je opredeljena kot kemična obraba na zobeh. Nastane z delovanjem kislin, ki jih zaužijemo s kislo hrano in pijačami (npr. sokovi citrusov, kisle gazirane pijače, alkohol) ali endoge-no: zobna erozija kot posledica bulimije ali GERB (gastro-enzofagialni refluks).

Pojem atricija je fiziološka obraba, ki nastane zaradi stikov in posledičnega trenja med zobmi med žvečenjem, požiranjem, drsnih gibih in stiskanju zob. V današnji hitri in moderni družbi, določene osebe stres pogosto sproščajo v obliki stiskanja in škrtanja zob (bruksizem) zlasti ponoči, zaradi česar pride do obrabe zob. Takšno stanje je običajno psihogeno pogojeno. Pri zelo izraženi obrabi, se lahko pojavi dentinska preobčutljivost na griznih zobnih površinah. V primeru obrabe zob zaradi bruksizma, je priporočljiva izdelava bruksistične opornice, ki se nosi med spanjem, da prepreči poškodbe, zaradi nezavednega stiskanja in škrtanja z zobmi.

Abrazija je izguba zobne snovi, ki jo povzročijo poškodbe mehanskega izvora. Takšne spremembe so opazne pri ljudeh, ki izvajajo pretirano ustno higieno z nepravilnimi vodoravnimi gibi, pri žvečenju zelo trde hrane (npr.semen) ali pri grizenju nohtov, svinčnikov in drugo.

O abfrakciji govorimo, kadar prihaja do močnih griznih priti-skov, ki povzročajo mikrofrakture v vratnem delu zoba. Zaradi teh mikrofraktur, drobni delčki trdnih zobnih tkiv izpadajo. Nekariozna obraba trdih zobnih tkiv, je ponavadi posledica več dejavnikov hkrati. Najpogostejša etiologija izpostavljenosti dentina, je recesija dlesni (umik dlesni), kjer gre za pogost pojav, ki ga zasledimo pri 60 – 90% odraslega prebivalstva Zahodne Evrope. Ko se gingivalni rob umakne, se prikaže cementna obloga korenin. Ta tanki sloj cementa, se zlahka izgubi zaradi česar postanejo dentinski tubuli izpostavljeni zunanjemu okolju.

Na to izpostavljenost, naj bi vplivalo agresivno ščetkanje zob, abrazivne zobne paste, slab nadzor zobnih oblog, piercing na obrazu, parodontalna bolezen, anatomska predispozicija in ortodontsko zdravljenje. Za agresivno ščetkanje se šteje uporaba pretirane sile z zobno ščetko s trdimi ščetinami. Parodontalno bolezen lahko obravnavamo, kot dejavnih tveganja ali vzrok za preobčutljivost dentina, saj vključuje recesijo dlesni in je povezana z izpostavljenostjo dentina. Piercingi na obrazu so močno povezani z razširjenostjo recesije in preobčutljivostjo dentina. Odvisno od obsega in zahtevnosti ortodontske zdravljenja, je lahko recesija tudi nezaželeni izid. Razlika v pretoku in sestavi sline, bi lahko prispevala k razvoju preobčutljivosti dentina.

Za pojav preobčutljivosti dentina mora obstajati dovzeten posameznik, ki je izpostavljen enemu ali več dejavnikom tveganja. Kratkotrajno ostro bolečino, tudi ob manjši provokaciji, lahko povzroči vsako stanje, ki vodi do izpostavljenosti dentina, hiperemije zobne pulpe, preobčutljivosti zobnega živca ali nevropatije. Zato je potrebno razlikovati med številnimi drugimi stanji, ki povzročajo podobne simptome. Zobni karies ostane asimptomatičen, dokler lezija ne doseže dentina in prizadene zobno pulpo. Podobne simptome preobčutljivosti dentina lahko povzročajo tudi druga stanja, kot so razpoke na zobeh, poškodovane ali zlomljene restavracije, priprava zoba za restavracijo, hiperemija pulpe zaradi restavracije, beljenje zob, zobna travma, vnetje dlesni, parodontalna bolezen in njeno zdravljenje ter druge težave, povezane z zobno pulpo. Prav tako je pomembno poudariti, da pri bolnikih z dentinsko preobčutljivostjo pogosto sočasno obstajajo različna stanja, ki poslabšajo simptome. Na primer, peroksidna sredstva, uporabljena pri beljenju zob, lahko prodrejo neposredno v zobno pulpo in povzročijo prehodno vnetje, ki običajno traja od enega do štirih dni. Če pa se beljenje izvaja na pacientih, ki že kažejo preobčutljivost dentina, je lahko občutljivost zoba huda in dolgotrajna.

Kako preprečiti nastanek preobčutljivosti zob?

Preprečimo jo lahko z dobro ustno higieno ter skrbjo za zdrave dlesni. Priporočljiva je uporaba zobne ščetke z mehkimi ščetinami, brez pretirane sile in umivanje zob z majhnimi, nežnimi krožnimi gibi, pod kotom 45 stopinj, proti dlesni. Na ta način dlesni med samim ščetkanjem tudi blago masiramo. Pri ščetkanju je pomembno, da se izogibamo vodoravnim gibom.

Izogibati se je tudi treba kisli hrani in pijači, da preprečimo erozijo zob. Zob ne ščetkamo pol ure do ene ure po jedi, saj lahko s ščetkanjem odstranimo razmehčane minerale sklenine, kar na dolgi rok prispeva k preobčutljivosti zob. Po obroku pH v ustih pade, kar poveča kislost, in ker so zobje sestavljeni iz mineralov, ki se topijo v kislem okolju, je takojšnje ščetkanje škodljivo. To lahko vodi do poškodb trdih zobnih tkiv. Paciente je potrebno opozoriti na zmanjšan vnos rafiniranega sladkorja in škroba, ki prav tako prispevajo k nižjemu ph v ustni votlini.

Zdravljenje preobčutljivosti zob

V primeru občutljivosti enega ali več zob, je potrebno obiskati zobozdravnika, za natančno diagnozo in primerno terapijo. Cilj terapije je zmanjšanje ali odstranitev dejavnikov, ki prispevajo k tveganju za razvoj preobčutljivosti zob in odprava bolečin. Pri zdravljenju preobčutljivosti dentina, se zobnim pastam dodajajo določene sestavine, kot so kalijeve soli, fluoridi, stroncijeve soli, oksalati, arginin in kalcijev karbonat ter druge. Te snovi zmanjšajo preobčutljivost zob, ker vstopijo v dentinske tubule, jih zamašijo ter preprečijo prevajanje bolečine zaradi zunanjih dejavnikov. Potrebna je redna uporaba zobne paste za desenzibilizacijo zob, minimalno 14 dni, 2-krat na dan, da bi dosegli zmanjšano preobčutljivost. Zobozdravnik lahko svetuje uporabo zobne paste z visoko vsebnostjo flouridov, ki delujejo tako, da povečajo remineralizacijo sklenine in na ta način ublažijo preobčutljivost dentina.
Nasplošno se mora zdravljenje začeti z neinvanzivnimi, reverzibilnimi, enostavnimi postopki. Desenzibilizacijska sredstva so najpogosteje uporabljena pri neinvazivnem zdravljenju, zlasti v primerih kadar gre za omejeno ali neopazno izgubo trdega zobnega tkiva oziroma izpostavljenosti zobnih vratov.
Pri večji intenziteti  preobčutljivosti zob, lahko zobozdravnik na občutljive zobe nanese preparate, v obliki gelov ali lakov, z veliko vsebnostjo fluoridov. Uporabljajo se lahko tudi adhezivna sredstva (vezivne spojine), ki se sicer uporabljajo za izdelavo zalivk. Ta sredstva se polimerizirajo (strdijo) s pomočjo lučke, pri čemer ustvarijo zaščitne bariere na območju izpostavljenega dentina.

V primerih, ko so prisotne destrukcije trdih zobnih tkiv, lahko zobozdravnik naredi direktne restavracije oziroma zalivke, za zmanjšanje preobčutljivosti dentina. Če pride do večje izgube trdih zobnih tkiv, se lahko izdelajo indirektne restavracije (prevleke ali delne prevleke), ki omogočijo obnovo zobne strukture in funkcije ter zmanjšanje občutljivosti.

Za zdravljenje preobčutljivosti dentina, povezane z recesijo dlesni, se lahko izvajajo parodontalni kirurški posegi. Desenzibilizacijsko zdravljenje v ordinaciji vključuje tudi bolj sofisticirane laserske tehnike.

Poudarek je vedno na preventivi in zgodnji obravnavi.