nervírati -am nedov. (ȋ)
pog. razburjati, dražiti2: začel ga je namerno nervirati; obnašanje domačih ga nervira; nikar me ne nerviraj
Malo pa me že začenja nervirati.
Veste kaj?
Varovanje osebnih podatkov in s tem povezana asocialnost.
Ljudje se sploh ne zavedamo, v kaj smo prisiljeni, ko nas zapirajo v neke naše anonimne okvirje, v katerih smo čisto sami in skriti pred vsemi. In potem nam ponudijo še ogromno možnosti, da se zakrijemo tako, da nas nihče ne najde, prepozna ali kar je najhujše, da se skrijemo pred sabo. Pa kaj ne vidijo po socialnih omrežjih, da hočemo ven!
No pa na kratko, kaj me nervira.
Recimo, ko vidim bedaka ali mlado frajlo, ko parkira svoj statusni simbol ali pa navadno rjo, na prostor za invalide in bi jo, ali ga najraje slikal in objavil, da vsi vidijo kdo je in kako izgleda. Pa ne smem. Zasebnost je treba varovati.
Ko se tepeje mladi petelini pred šolo in bi jih z veseljem posnel ter objavil v ponos njihovim staršem in njihovi uspešni permisivni vzgoji, pa ne smem. Zasebnost je treba varovati.
Ko nekdo posili, objavijo inicialke. Ko nekdo nekoga povozi do smrti na prehodu za pešce, ne smeš …, objavijo inicijalke. Pa kaj bi pravil, saj veste sami.
Namesto, da bi vsi vedeli kakšni psihoti so med nami, mi varujemo njihovo zasebnost.
Potem je pa tu druga stran, ki se tiče tudi naše in nam podobnih branž. Da popišemo stranko in naredimo kartoteko, malo manjka, pa bomo rabili še notarsko overjeno dovoljenje.
Pred uradnimi službami, pa se ne more skriti. Pridejo, pogledajo kdo, kdaj, kaj in kaj jaz vem kaj še, vse v dobrobit kaznovanja in kontrole. Tu pa ni nobenega varovanja …
Pa da se razumemo, to me ne nervira. Nervira me dvoličnost države, ljudi, zakonodajalcev, saj ni pomembno čigava, ampak me nervira.
Ker nas sili, da postajamo asocialni, da se bojimo deliti informacije, da se bojimo s prstom pokazati na krivice in bedake, da se ne upamo izpostaviti, ker »kao nima smisla«, ker raje obrnemo glavo vstran … In vse to zato, da varujemo zasebnost.
Če si pošten, nimaš kaj varovati.
Nihče te ne bo obsojal, če boš šel pri zeleni preko ceste, če te bodo z ženo videli v gostilni na večerji izven domačega kraja, če boš odstopil sedež starejšemu, če boš pomagal gospe …
In veste kaj me je spodbudilo in najbolj znerviralo?
Na parkirišču pred trgovino sem videl starejši par, kako se je trudil z vrečkami, prtljažnikom in nakupovalnim vozičkom. Pristopil je mlad fant, morda okoli 10,12 let in ponudil svojo pomoč. Pomagal je stvari zložiti v avtu in na obrazih sem jim videl, da so tudi lepo poklepetali. Trajalo je minuto, morda 3, ampak z veseljem bi slikal in pokazal vsem, da so lahko straši ponosni na svojega otroka, da vidijo drugi, da se da tudi lepo vzgojiti otroke in da vidimo vsi, da še obstaja dobro.
Pa ne smem. Moram varovat zasebnost. Onih bedakov, ki so dva parkinga dalje parkirala na prostoru za invalide, kot tega otroka.
Pa vseeno sem prepričan, da si oboji zaslužijo javno priznanje. Dobro ali slabo, to pa je v očeh opazovalca.
Naj vam bojo saloni polni.
Vaš ag
Ps. Varujte vse zasebnost in pazite, da ne postanete introvertirani.