Čudni časi so novi normalni časi
Saj je lepa ta digitalna doba, ko avto vozi namesto tebe in sesalec sesa, ko te ni doma. Robot za košnjo kosi okoli hiše ne glede kje si.
Včasih smo kosili okoli hiše in sosed je prišel z pivom do ograje …, in dalje smo kosili naslednji dan. Seveda so bili tudi sosedje s katerimi se nismo razumeli in takrat smo kosili, da je sosed gledal zavistno našo travo.
Sedaj je drugače, ne vem kaj se mota po čipih in motorju kosilnice. Ali tudi ona opazuje sosedovo kosilnico in čaka, da se srečata in malo zabrnita skupaj ob ograji.
Čudni časi so. Vse bolj smo sami sebi dovolj, in tega me je strah.
Prišli smo do točke, ko je dotik sočloveka nekaj slabega, ko se nasmeh namenjen tujemu otroku tretira kot grožnja in kjer je prijaznost nekaj tako tujega, da se je ljudje raje odpovejo, kot pa jo sprejmejo.
Pravijo, da se je treba prilagodit novim časom. Nekak mi to ne gre. Želim si, da bi mi uspelo, da bi lahko nove čase prilagodil sebi. Da bi se lahko objeli, ko se srečamo, da bi se lahko posvetili delu in svojim najbližjim, ne pa da nas vsak dan bombardirajo z novimi problemi. Namesto, da bi nas pustili delati, so se odločili, da lahko veselo brez strahu delajo samo birokrati, ki iščejo in vrtajo tako dolgo, da najdejo napake.
Saj vem. Treba se je držat reda, pravil, zakonov. Treba je spoštovati državo in ji dati kar je njenega. Se strinjam. Ampak karkoli v življenju delamo, če iščemo, bomo našli. Pa naj bo to dobro ali slabo.
Bojim se, da bom nekoč sedel v sobi in opazoval skozi okno mojo kosilnico, kako se bo dogovarjala s sosedovo kosilnico, kaj bosta naredili, če gre mimo slučajno državna kosilnica.
In takrat bojo v naši branži robotske roke nanašale kreme na obraz, oblikovale obrvi in nastavljale elektrode. Bojim se, da niso daleč časi, ko ne bomo več potrebni.
In takrat bo robot govoril: Vklopim RAM, račun izdam!
Do takrat pa drage moje, veste, kaj so najlepše stvari, ki jih ne poganja litij-ionska baterija in se na da ovrednotit z protivrednostjo cene zlata?
Nasmeh vašega otroka, pogled prijateljice, ko ji poveste, da ste žalostni, stisk roke, ki pomeni več kot notarsko overjen podpis in tisti, že davno pozabljen občutek sreče ob drobnih majhnih stvareh.
Dajmo se malo ustavit, pogledat okoli sebe in se nasmehnit človeku, ki gre mimo ali čaka z nami v vrsti, ali …
Kaj virus? Nasmeh je nalezljiv. Lepo je, ko ne rabimo več mask. Lahko delimo nasmehe.
No nasmehnite se, pa čeprav sebi …
Vaš ag.