Tako kot obstajajo lepotni ideali, obstajajo tudi lepotni rituali.
Eni in drugi so povezani z običaji in navadami različnimi od kraja do kraja, od dežele do dežele.
Na svojih potovanjih, ki se jih je skozi leta nabralo kar nekaj, sem imela priložnost opazovati ljudi iz mnogih dežel, se z njimi pogovarjati in deliti tudi tisto, česar ne najdemo v turističnih vodnikih.
Življenje me je nekako pripeljalo tudi v Rusijo. Tam sem v zadnjih desetih letih preživela veliko časa. Ugotovila sem, tako kot marsikje drugje, da so naši pogledi na tuje dežele in njihove ljudi vseeno podvrženi predsodkom, ki jih imamo in so plod masovnih medijev in »zahodnih« stališč, za katere menimo, da so moderna in edina pravilna.
Moskva, največje mesto v Evropi (Istanbul je sicer večji, je pa na dveh celinah), zračna razdalja med Ljubljano in Moskvo je približno 1900 km, kar je primerljivo z oddaljenostjo Malage v Španiji, zahodno obale Irske, Alesunda na Norveškem ali Cipra.
Ko prispete v Moskvo te prevzame vrvež, množice ljudi, ki se jim mudi za vsakdanjimi opravki, množice, ki si jih pri nas ne znamo predstavljati. Ko sem prvič hodila o stopnicah do perona podzemne železnice in malo pospešila, ker je vlak stal na peronu, so mi razložili, da ni potrebe po hitenju. Čez minuto in pol do dve minuti, bo prispel naslednji vlak. In ravno na teh podzemnih vlakih sem prvič opazila nekaj o čem sem pozneje še veliko krat razmišljala, ter v bodoče še polj pozorno opazovala. S podzemno železnico, ki je v Moskvi pravi podzemni muzej, se seveda vozi običajno prebivalstvo. Navadni ljudje, ki hitijo v službo, po nakupih, mladina se pelje v šolo, ali v raziskovanje velikega mesta. Ženske vseh starosti, ki pa imajo nekaj skupnega. Urejene, lepo počesane, z nevpadljivim make upom, negovani obrazi, dekolteji, roke, nohti. Poleti, ko so bose v sandalih je tam prava revija lepo urejenih, lakiranih nohtov. Skoraj ni videti ženske brez vsaj malo šminke na ustnicah, pa čeprav ne gre za kričeče, ampak zmerno izbrane barve.
V mojih mislih je to bilo logično, saj je mesto veliko in če greš kam se urediš.
In potem sobotno jutro. Z možem se odpravljava na dačo, v Rusiji je to mesto za pobeg, sprostitev v naravi. Običajno na 600-800 m2 med sadnimi drevesi in ribezovim grmičevjem stoji preprosta lesena hišica v cvetju. Ob hišici obvezna banja in seveda mesto, kjer se pripravijo šašliki (mesna nabodala pečena na žaru). Do dače se večina pelje z vlakom, ki ima veliko postaj, saj so parcele, razdeljene pred enim stoletjem še vedno v lasti družin. Vsi Rusi imajo dačo. Če ne lastno, pa si jo delijo z družino ali prijatelji. In na vlaku spet veliko ljudi. Nosijo nekaj hrane in oblačil v torbah, vsi so nasmejani in dobre volje. In ženske so spet urejene, počesane, našminkane, lepo oblečene. Kako bi le lahko bilo drugače. Ko se pripeljejo do ene izmed mnogih železniških postaj, pot nadaljujejo s taksiji ali lokalnimi avtobusi. In sledi vikend. Druženje s sosedi, sprehodi po gozdu, manjše zabave, vzdrževanje sadovnjaka, obiranje pridelkov. V sebi razmišljam kako bodo naslednji večer na vlaku vsi utrujeni in željni počitka. Pa se spet presenetim. Na vlak prihajajo dobre volje, spočiti, naužiti sonca in narave. In ženske, ja kaj bi le lahko povedala, še vedno so počesane, nohti urejeni, šminka na svojem mestu, uhani, verižice, prstani in vse drugo tako kot vedno. Zdaj ne nosijo tistih velikih polnih torb. Le te so zdaj manjše, v košarah so gobe in sadje, v rokah nosijo šopke sveže nabranega cvetja.
Ob priliki se je zgodilo, da sem preživela nekaj dni na dači z moževo teto Tanjo. Simpatična gospa, nekdanja vzgojiteljica v vrtcu, v poznih šestdesetih letih. Ko me zjutraj zbudijo sončni žarki skozi na pol odprto okno, se vstanem in v pižami zlezem v pritličje, ogrnem moževo jopico, kuštrava in zehajoča stopim ven. Teta Tanja je oblečena, po odstranjenih navijalkah si je uredila pričesko, celi jutranji ritual od umivanja s hladno vodo na dvorišču, tonik, dnevna krema, črtalo za oči, dišave, nakit. Vprašam, bova spili kavo? Teta me malo čudno pogleda in reče, ja, bom skuhala, ti se pa malo spravi v red. V red? Saj sem na vikendu, umila se bom, ampak kavo bi pa spila v pižami. Teta Tanja me čudno gleda tudi po tem, ko pridem ven v raztegnjeni trenerki, saj imam namen pokositi travo ob cesti. V teh nekaj dneh sva se veliko pogovarjali o tem. Vprašala sem jo, zakaj vse to naredi (skupaj s črtalom za oči, šminko, nohti…), če pa je sama in tudi drugih ni razen ob vikendih. Teta Tanja pravi, saj ne delam tega za druge, ampak za sebe. In tu se v bistvu začne. Delam to za sebe. Po tem sem se pogovarjala tudi z drugimi ženskami. Ja, vsaj enkrat v dveh mesecih se gre k frizerju, razen, če je potrebno barvanje, potem na tri tedne. Za posebne priložnosti pa kadarkoli. Po navadi imajo v Rusiji Salone lepote. Le ti nudijo obvezno frizerske usluge, ob tem pa še manikuro, pedikuro, kozmetične usluge, masažo. Nekateri vse to, nekateri nekaj od tega. Večina teh salonov pa izmed vseh kozmetičnih uslug nudi temeljno čiščenje in nego obraza. Tretma traja približno 45 minut, obsega pa temeljno čiščenje, peeling, masko, masažo, in nanos primerne kreme. Po želji vam uredijo še obrvi. In tako, kot spada obisk frizerja v običajno osebno nego, tako je tudi tretma čiščenja in nege obraza nekaj, kar spada v redno osebno nego.
Lepotnih salonov je ogromno, tudi v manjših in zelo malih naseljih jih je možno opaziti. V Moskvi pa so dobesedno na vsakem koraku. Na naši običajni poti k postaji podzemne železnice, ki je dolga nekaj več kot kilometer, jih je samo na eni strani ceste osem. V teh salonih je več delovnih stolov, v recimo temu »ekonomskem« razredu jih je lahko tudi deset ali več. Privatnost je zagotovljena (včasih le s paravanom), zaradi hitrejše storitve pa se lahko več tretmajev odvija istočasno (na primer, v času, ko imate na obrazu masko vam lahko nekdo ureja nohte). Vse te storitve pa imajo dokaj ugodno ceno in lahko si jih privošči vsak, osnovna nega obraza je cenovno primerljiva z dvajsetimi vozovnicami za javni promet, ali striženjem s feniranjem.
Obstajajo pa tudi saloni z bolj profesionalnimi storitvami, tisti, ki izvajajo enostavne posege in ki imajo zaposlenega dermatologa.
V vsakem primeru pa velika večina salonov za svoje delo uporablja različne linije naravnih kozmetik, ki jih je na lokalnem trgu veliko in ki so cenovno izjemno dostopne. Seveda se razlikujejo tiste za profesionalno in osebno uporabo. Vsem pa je skupno, da imajo veliko naravnih aktivnih učinkovin, ki jih pri nas srečujemo zelo redko, ali nikoli.
Izobraževanje za poklic kozmetičarja/ke se odvija predvsem na srednjih in višjih zdravstvenih šolah, obstajajo pa tudi enostavnejši tečaji na ljudskih univerzah. Glede na izobrazbo so potem tudi storitve, ki jih izvajajo različne. V večjih salonih, kjer se je potrebno naročiti preko spleta ali po telefonu (no, naročiti se morate vsepovsod), se lahko cena tretmaja razlikuje glede na to kdo ga bo izvajal, vajenec (vajenka), mojster (več kategorij) in izbirate lahko tudi osebo, ki bo tretma izvedla. Pri vajencih je seveda cena izjemno nizka, saj se morajo izpopolniti.
Ker je konkurenca izjemno velika (veliko je tudi povpraševanje) je tudi ocenjevanje salona/izvajalca/osebe običajna zadeva. Na mnogih spletnih straneh uporabniki opisujejo osebne izkušnje in ocenjujejo izvajalce. Ker je izvajalcev veliko je zamenjava izvajalca enostavna in dobre ocene so pomemben del posla. Zato se vsi trudijo na svoj način, da strankam ugodijo in da se le te vračajo. Slabo ocenjen frizer ali kozmetičar se bo pri drugem delodajalcu zelo težko zaposlil.
V času pandemije so seveda bili zaprti vsi saloni. Od začetka marca do konca junija 2020 niso obratovali. Zato pa so izkoristili možnosti, ki jim ponuja splet in dostava izdelkov na dom. Saloni so ponujali online prestavitve z navodili, kako negovati svojo kožoo na domu, strankam so po ugodnih cenah pošiljali kozmetične pripravke za profesionalno nego v manjših pakiranjih za domačo uporabo in najbolj pomembno, trudili so se vzdrževati kontakt, odgovarjati na vprašanja in imeti vedno aktualno ponudbo. Zato so, takoj, ko je to bilo spet možno spet zaživeli in bili polno obiskani. Seveda so v zimskih mesecih spet obratovali bolj po redko, se pa zadeve spet normalizirajo.
Stranke so, po virih iz medijev, uspeli obdržati v 70-85%. Z nesebičnim deljenjem svojega znanja, skozi brezplačne delavnice in svetovanja, ter primernim oglaševanje na družbenih omrežjih, pa so pridobivali tudi nove stranke. Seveda, pa so mnogi bili prisiljeni salone zapreti.
Glede na zakonodajo v Rusiji, pa je enostavno znova zagnati posel, sploh, če gre za iskano dejavnost, tako da verjamem, da si bodo čez čas opomogli tudi tisti, ki so morali zapreti.
In jaz se že veselim svojih novih potovanj.
BESEDILO: VESNA OBRADOVIĆ