KAKO SE JE ZAČELA VAŠA POT V KOZMETIKI?
Ruski fizik in filozof Vadim Zeland pravi: »V vsakem trenutku svojega življenja imamo na razpolago nešteto vzporednic življenja«. Tudi sama sem se zelo zgodaj začela zavedati, da je vsak izmed nas igralec lastnega življenja. Bila sem uspešna samostojna referentka v zunanji trgovini. Delala sem z zdravilnimi zelišči. Opazovala sem lepo urejene sodelavke, ki so hodile v kozmetične salone. Kot mlada sem jim hotela biti enaka in jih hitro posnemati na veh področjih. Tako sem začela obiskovati takrat najbolj znani kozmetični salon gospe Čik Sonje, ne da bi sploh vedela zakaj. Ob nekem obisku se je gospa Čik zelo zavzeto pogovarjala z neko lepo urejeno gospodično, na nego pa me je prevzela njena pomočnica Stanka. Tako je nastala moja življenjska zgodba, ki mi je popolnoma spremenila življenje.
Ko je prišla gospa Čik v salon je svoji pomočnici razlagala, da gospodična, s katero se je pogovarjala, ni primerna, da nima topline, ki je potrebna za delo s strankami. Med razgovorom sem razbrala, da je to bila kandidatka, ki bi se rada vključila v delo v kozmetičnem salonu. Mimogrede sem vprašala, kakšna je potrebna izobrazba za kozmetični poklic. Povedali sta mi, da je dovolj osemletka in vajeniška šola za kozmetike. Gospa Čik pa je poudarila , da je delo s kožo zelo zahtevno delo in je menila, da
je potrebna matura. Po kratkem premoru me Stanka vpraša: “Gospodična ali bi vi prišli?“ Ne da bi premišljevala, sem odgovorila z odločnim DA.
Tako sem v popoldanskem času poleg službe prihajala v kozmetični salon in sploh nisem vedela, kaj se v njem počne. Stanka je bila izredno dobra inštruktorica, jaz pa sem po nekaj dneh začutila, da je to delo moja ljubezen. Počasi je delo v salonu postala moja strast. Zase trdim, da sem srečen človek, da sem v tistem trenutku prestopila v »drugi vlak življenja« Kozmetika mi je postala delo, predvsem pa hobi, ki jo še danes opravljam z največjim veseljem.
KAJ VAS JE PRI KOZMETIKI NAJBOLJ PRITEGNILO?
Kot sem uvodoma povedala, nisem imela pojma, kakšna dela se izvajajo v kozmetičnem salonu. Kaj kmalu pa sem ugotovila, kako pomembno je interdisciplinarno povezovanje posameznih disciplin v kozmetiki. Predvsem pa sem spoznala, kako pomembno je v tej stroki ustvarjalno in inovativno razmišljanje. Zelo mi je bilo v pomoč znanje o zdravilnih zeliščih in o delovanju eteričnih olj. V tistem času, pred petdesetimi leti, so se v kozmetiki uporabljali izdelki popolnoma naravnega izvora. Nekatere kozmetičarke so same izdelovale kozmetične izdelke, kozmetičarke, ki tega niso bile vešče, pa so bile povezane z farmacevti ali takratnimi drogeristi. Spoznala sem, da se stroka bliskovito razvija in vedno znova uvaja nove tehnologije. Zato sem se zelo hitro začela zavzemati za nadgradnjo šolskega programa kozmetike.
Ne glede na »odklone«, nas je peščica ljudi vztrajala in nadaljevala težavno delo. Uspeli smo, saj imamo danes na področju kozmetike šolski sistem različnih stopenj, na katerega se lahko vpišejo posamezniki glede na njihove želje, zahteve po znanju in pričakovanja.
Zato si velja zapomniti: „Tisti, ki delajo na svojem razvoju in nenehno gradijo svoje znanje, bodo veliko bolj uspešni.“
KAKO JE POTEKALO VAŠE IZOBRAŽEVANJE V KOZMETIKI? KAJ VAS JE MOTILO IN KJE STE NAŠLI ZADOVOLJSTVO IN IZZIV?
Moje izredno zanimivo, pestro in lahko bi rekla tudi uspešno kozmetično pot sem začela graditi z znanjem ekonomske in poslovne stroke. Končala sem Srednjo ekonomsko
šolo v Ljubljani in Višjo Poslovno šolo v Mariboru. Kot sem že uvodoma razložila usodno srečanje s kozmetiko, sem po nekaj letnem delu kot prostovoljka pri gospe Čik Sonji ugotovila, da je za uspešno delo v stroki potrebno obširno znanje. Leta 1965 sem se odločila in se vpisala na Višjo šolo za biološko kozmetiko dr. Kroegler na Dunaju. Za tiste čase je to bilo kar revolucionarno dejanje, saj smo živeli v dobi socializma in oditi na študij v tujino je bilo pogojeno s številnimi preprekami. Med študijem
na Dunaju sem s svojim predhodnim praktičnim znanjem začela zelo hitro delati v kozmetičnih salonih, ki so pripadali šoli. Z vztrajnostjo in predanostjo stroki sem bila nagrajena tako, da sem lahko začela delati v Beauty farmi na Semmeringu. Ta je bila tudi last šole. Delo v Beauty farmi bi lahko opisala kot delo v naših današnjih Spa-jih, le da, so stranke bile nastanjene v hotelu 10 do 30 dni, glede na izbrani program. Programi so bili usmerjeni v oblikovanje telesa, zmanjšanje telesne teže, pomlajevanje, zdravljenje aken in brazgotin itd.
V programu so sodelovali zdravnik splošne prakse, dermatolog, specialist plastične kirurgije, dietolog, kineziolog, maser in kozmetičarka. Že v tem obdobju so se izvajale številne lepotne operacije. Pacienti so bili nastanjeni v ustanovi od posega, pa do popolne rehabilitacije. Izvajali smo številne kozmetične postopke, tako, da so pacienti zapustili ustanovo brez kakršnih koli sledi kirurških posegov.
Celotno delo je potekalo timsko, saj smo se ob jutranji kavici temeljito pogovorili, katere kozmetične posege bomo izvajali na določenem pacientu. Nad delom in organizacijo sem bila facinirana in ugotovila, da takega delovnega mesta ne bi bila sposobna izvajati s končano vajeniško šolo, ki je v tem času potekala v Jugoslaviji. V Avstriji sem ostala nekaj let, nato pa sem se vrnila domov, saj sem imela vizijo, da s pridobljenim znanjem lahko začnem samostojno pot.
Prvi salon sem odprla v Kranju, čez dve leti pa drugega, v Ljubljani. Leta 1973 sem bila povabljena na Center strokovnih šol in prevzela teoretični in praktični del kozmetičnega programa. Zavedala sem se odgovornosti, saj sem prevzela 15 letne učence na izobraževanje, ki si bodo pridobili življenjski poklic.
Kar naenkrat sem ugotovila, da je poučevanje izredno zahteven poklic in da je nenehno izobraževanje in iskanje novih znanj edina prava rešitev, da uspem v zastavljenem cilju.
Tako sem se vpisala na Pedagoško akademijo smer biologija-kemija. Že ob prvih predavanjih sem ugotovila, da je to študij, ki mi bo odprl pot za razumevanje fizioloških procesov, ki so dogajajo v koži pri kozmetični negi. Pridobila sem tudi pedagoško in andragoško izobrazbo, tako, da sem z različnimi nazornimi didaktičnimi prijemi učence naučila temeljnih veščin kozmetične nege. Ponosna sem, da je marsikatera učenka takoj po končanem izobraževanju odprla svoj salon, posebno pa sem vesela, da
so te ob upokojitvah predale uspešne salone svojim hčerkam. Lahko se pohvalim, da veliko diplomantk dela na zahtevnih delih kot so promotorke posameznih kozmetičnih hiš, vodijo kozmetični program v Spa centrih, sodelujejo pri filmu in gledališču. Zalo sem ponosna na njih, ko jih srečam na posameznih strokovnih srečanjih in mi z veliko vnemo razlagajo svoje uspehe. Vsem bi se prav rada zahvalila, saj so mi polepšale s svojimi uspehi življenje.
Obiskovala sem številne kongrese, seje, predavanja. Izredno pa sem hvaležna sodelovanju z Iskro-medical.
Skupaj smo snovali nove kozmetične naprave, za katere imamo prijavljene nekatere patente. Izobraževala sem kozmetičarke za uporabo naprav v Sloveniji, na Hrvaški, v Makedoniji, Albaniji, Italiji… Prav tako sem sodelovala na strokovnih sejmih in tako lahko sledila razvoju kozmetike v svetu.
Pri poučevanju sem vedno poudarjam, kako velik je pomen vseživljenjskega učenja, učinkovite in jasne ter nevsiljive komunikacije, o organizacijskih sposobnostih, pomenu hitrega reševanja problemov, ki nastanejo pri izvajanju kozmetične nege, kako obvladati stres… Danes so te teme v kozmetiki ravno tako pomembne kot stroka sama.
KAKO JE POTEKALO IZOBRAŽEVANJE V SLOVENIJI – POT OD VAJENIŠTVA DO MAGISTERIJA.
Na to vprašanje pa bi lahko napisala kar cel roman, saj sem pri nastajanju kozmetičnih programov na vseh stopnjah aktivno sodelovala. Na vseh stopnjah sem tudi postavljala temelje praktičnega pouka. Po temeljitem premisleku, sem se odločila, da napišem čim krajši pregled velikega dosežka izobraževanja v Sloveniji, saj ga v Evropi ni podobnega. Mogoče bo zanimivo za nekatere dijake in študente, ki stopajo na pot kozmetike danes in bodo s hitrim razvojem znanosti pri svojem raziskovalnem delu našli nove rešitve pri snovanju morda nove in boljše kozmetične nege.
Če pogledam prehojeno pot sem pretežni del mojega aktivnega življenja posvetila prav izobraževanju na kozmetičnem področju. Ni mi žal, saj sem si sama izbrala to dinamično pot polno vzponov in padcev in še danes z veseljem spremljam napredek stroke tako na področju kozmetičnih izdelkov, kozmetičnih naprav in različnih tehnik dela. Kako izboljšati program? Idej je še veliko. Izhajati je potrebno iz dela v kozmetičnem salonu, saj tu naletimo na probleme in potrebe naših strank.
Na samem začetku je izobraževanje kozmetikov potekalo na bivši Vajeniški šoli za Bežigradom. Izobraževalni program se je izvajal skupno za frizerskim.
Šolanje je trajalo sicer 2 šolski leti, vendar se je pretežni del izvajal v privatnih kozmetičnih ali frizerskih salonih, dvakrat po štiri mesece in pol, pa so učenci obiskovali teoretični del v šoli. Predmetnik je bil sestavljen iz splošnih in strokovno teoretičnih predmetov. Program je bil enak kozmetike in frizerje (II. stopnja izobrazbe).
S prenovo programa leta 1978 je kozmetični in frizerski program prešel v celoletni dvoletni program. Učenci so del praktičnega pouka obiskovali v šoli, del pouka pa po vajeniški pogodbi v salonih. Frizerji so imeli učilnice za praktični pouk. Za kozmetiko ni bilo na voljo učilnice, zato je šola najela prostore privatnega kozmetičnega salona. Ker so lastnice kozmetičnih salonov menile, da takšno izvajanje ni primerno, se je praktični pouk kozmetike izvajal v frizerskI učilnicI, brez potrebne opreme in materiala.
Povečalo se je število ur strokovno teoretičnega predmeta Tehnologija delovnih procesov, tako, da so učenci bili deležni osnovnih vsebin anatomije in fiziologije kože,
kozmetične kemije, kozmetologije, famakognozije.
V tem času je prevzela na Zavodu za šolstvo, smer kozmetika in frizerstvo, pedagoška svetovalka Gabrijela Liberšar, dipl. inž. kemije. V oba programa se je izredno poglobila in na mojo pobudo sva začeli razmišljati da je za oba programa potrebno poglobljeno znanje in da je potrebno spremeniti izobraževanje v triletni program. Na žalost je pobuda naletela pri Obrtni zbornici na gluha ušesa, češ da morajo učenci osvojiti praktično znanje, teoretičnih vsebin pa naj se naučijo ob delu.
Leta 1982 se je začelo usmerjeno izobraževanje, ki je trajalo 3 leta. Poleg kemije, biologije, fizike, se je predmetnik obogatil še z večjim številom ur strokovno teoretičnih predmetov.
Učilnice za praktični pouk na začetku še ni bilo na voljo, s selitvijo fotografske stroke na drugo lokacijo, pa se je sprostila učilnica in tako smo z udarniškim delom skupno z učenci za silo preuredili neugledne prostore v kozmetični praktikum. Končno je bilo na volja nekaj aparatur, kozmetičnih stolov in nekaj kozmetičnega materiala, ki ga je donirala Krka kozmetika in Kozmetika Afrodita.
Kozmetična stroka se je v tem času neverjetno hitro razvijala in ideja o spremembi programa iz tri v štiri letni program je bila vedno bolj prisotna. Takratna predsednica Kozmetične sekcije pri Obrtni zbornici gospa Cveta Borštnar je na srečo »simpatizirala« s pobudo, vendar je bilo potrebno pridobiti argumente za realizacijo. Tako sva z gospo Liberšar iskali podporo v dermatološki stroki in na Farmacevtski fakulteti. Posebna zahvala gre pri tem prim. dr. Bunti, prof. dr. Jelki Korbar-Šmid in prof. dr. Julijani Kristl, saj so strokovno sodelovali pri nastajanju štiriletnega programa in ga tudi z argumenti podprli na Strokovnem svetu RS za vzgojo in izobraževanje na 17. seji
dne 23.5.1991. V tam času se je gospa Liberšar upokojila in njeno strokovno delo je prevzela gospa Fani Čeh, dipl. organizator zdravstva. Gospa Čeh je še z večjo zagnanostjo in predvsem medicinskim znanjem, pripomogla k izredno dobri pripravi predmetnika.
Tako so končno nastali pogoji za izvajanje poklica Kozmetični tehnik (V. stopnja izobrazbe) in s tem tudi pogoji za izvedbo programa na višji stopnji.
Glede na to, da na Centru strokovnih šol ni bilo pogojev za izvajanje programa, predvsem strokovno teoretičnih vsebin, smo sklicali na Zavodu za šolstvo posvetovanje, kje
naj se program izvaja. Ugotovljeno je bilo, da je Srednja šola za farmacijo in zdravstvo najprimernejša ustanova za hitrejši in učinkovitejši razvoj kozmetične stroke. Takratni ravnatelj šole Srečko Božnar je pooblastil za vodjo programa Aljošo Lahajnar, dipl. inž. kemije. Pospešeno smo začeli urejati današnjo podobo Kozmetičnega oddelka. V kletnih prostorih bivše kurilnice in deponije premoga, smo v izredno hitrem času naredili učilnico za praktični pouk.
Tu so našli svoje prostore prostor za nego obraza in telesa, pedikuro in prostor za visažistične tehnike. Z izredno velikim entuziazmom gospe Lahajnar, gospe Čeh, smo z skromnimi sredstvi nabavili potrebne kozmetične naprave kot je vapozon, ionoforeza, stimulator mišic, visoka frekvenca, najmodernejši aparat za pedikuro. Potrebno je omeniti donatorje Kana Žalec, Afrodita, Krka kozmetika, Iskra medical in druge. In prvi letnik programa kozmetični tehnik se je lahko začel. Začeli so se pisati učbeniki, skripte, razpisane so bile seminarske naloge. Lahko rečem, da se je program načrtno razvijal in pridobival veliko strokovnega znanja in spretnosti.
Že ob nastajanju štiriletnega programa je že nastajal program višješolskega izobraževanja. Generaciji, ki se je vpisala leta 1991/92 je bilo obljubljeno, da se bodo po končanem štiriletnem programu lahko vključili že v višješolski program. Na žalost smo snovalci programa ponovno naleteli na negativno mnenje kozmetične sekcije pri Obrtni zbornici. Delovna skupina zaradi tega ni izgubila poguma, saj smo bili trdno prepričani, da smo na pravi poti.
Proučili smo program Bolonjske stopnje in ugotovili, da je možna ustanovitev Visoke šole za kozmetiko leta 2007 (VI /-2 stopnja) .To je bila tudi podlaga za nadaljevanje magistrskega študija.
Z daljšimi prekinitvami snovanja programa, pa je vendar tudi Višje šolski program doživel akreditacijo leta 2009 (VI /1 stopnja izobrazbe).
(Zapisano po osebnem spominu!)
ČEMU STE DAJALI PREDNOST V ŽIVLJENJU. UČITELJEVANJU ALI DELU KOZMETIČARKE? KAKO STE USKLAJEVALI?
Učiteljevanje in delo kozmetičarke je poklic, kjer smo nenehno ocenjevani in se moramo nenehno dokazovati.
Nekako lahko dobimo občutek, da nikoli nismo dovolj dobri, vedno bi bili še boljši. Ocenjujejo nas dijaki, študentje, kolegi in seveda tudi naše stranke, ki zahtevajo najboljše storitve – kar je tudi prav! Za me sta poučevanje in kozmetika najlepša in najplemenitejša poklica. Oba jemljem kot poslanstvo. Učitelj ima pomembno vlogo pri učnem in osebnostnem razvoju dijakov, študentov. Zavedati se mora da ima vsak udeleženec drugačen značaj, načine učenja in prihaja iz različnih socialnih okolij. Zato
je poučevanje zelo zapleten proces.
Vsak udeleženec v učnem procesu (ali stranka v salonu) je individum. Čisto vsak je drugačen. Najpomembneje je, da smo učitelji odprti, da obvladamo določene strategije in jih prilagajamo posamezniku. Torej, vedno raziskuješ, vsak dan sprejmeš na stotine odločitev in razmišljaš, katera pot do udeleženca je najustreznejša. V ta proces
sodi tudi delo mentorja. Podpora, nasveti, modrost in predvsem zgled zaznamujejo in za vedno spremenijo pot mladega človeka. Dober mentor je tisti, ki se osredotoči na značaj in ne samo na kompetence. Zavedati se moramo, da le tako dvigujemo raven naše stroke, kozmetike.
Z vašim vprašanjem sem se poglobila v mojo prehojeno pot in ugotovila, da je bilo večkrat potrebno veliko energije, da so se lahko zgradili mostovi in da se je lahko utrla dobra in trdna pot. Lahko bi rekla, da me delo v salonu polni, predvsem pa me polni pedagoško delo. Polni me z neopisno energijo, zato še vedno z veseljem skupaj s sinom poučujem na Višji strokovni šoli za kozmetiko in velnes Ljubljana. In še vedno razmišljam o izboljšanju programa Kozmetika.
SODELOVANJE Z DERMATOLOGI
Zavedati se moramo, da je kozmetična nega namenjena zdravi koži. Zato je meja med zdravljenjem in nego strogo ločena. V dolgoletnih izkušnjah pa se seveda pojavijo tudi patološki primeri, ki jih mora kozmetičarka prepoznati in pravilno ukrepati. Prav tako imam izkušnje, da iščejo ljudje pomoč pri dermatologu, ko koža nima patoloških sprememb in težavo lahko rešuje dobro strokovno usposobljena kozmetičarka. V takih primerih je čudovito in uspešno sodelovanje med kozmetičarko in dermatologom.
Seveda mora biti med obema nekakšna simbioza in spoštovanje.
Pokazalo se je, da tako sodelovanje prinaša veliko zadovoljstvo pacientom oz. strankam, saj se v zadnjem času odpirajo številni dermatološko-estetski centri. Vesela sem, da v teh centrih delajo naše dijakinje in študentke.
To je potrditev, da smo snovalci programov imeli pravo vizijo. Za sodelovanje dermatologa s kozmetičnim salonom ne vidim ovir. Pomembno je, da kozmetičarka vzpostavi stik z dermatologom in da se dogovorita za ustrezno sodelovanje. Poznam veliko takšnih primerov, pa tudi naš salon zelo uspešno uporablja tako vrsto sodelovanja. Tak način sodelovanja je bil prisoten v mojih rosnih letih delovanja in ga priporočam vsaki kolegici.
KOZMETIČNE NAPRAVE VČASIH IN DANES
Z razvojem znanosti na vseh področjih in hitrega tempa življenja zahteva družba od vsakega posameznika mladosten videz in vsak trenutek maksimum življenjske energije. Vsaki stranki, ki pride v naš salon moramo zagotoviti obe komponenti. Pri tem nastopi na površje naše strokovno znanje in hitro prepoznavanje stranke.
S kozmetičnimi napravami in ustrezno uporabo kozmetičnih izdelkov res lahko dosežemo v hitrem času neverjetne rezultate. Vendar so tudi stranke, ki ne prenesejo kozmetične s katero koli napravo. Takrat nastopi znanje o dobri diagnozi kože, kozmetičnih izdelkih in alternativnih tehnikah masaže. Za delo s kozmetičnimi napravami ali kozmetičnimi izdelki je potrebno poglobljeno znanje. Ni dovolj, da znamo kozmetično napravo vklopiti in izvajati posamezne gibe, pomemben je mehanizem delovanja in ustrezen nanos kozmetičnega izdelka. Ker je uporaba kozmetičnih naprav zelo zahtevna, včasih na dolgi rok tudi škodljiva, priporočam dodatno in permanentno izobraževanje in usposabljanje.
NAPOTKI MLADIM, KI STOPAJO V KOZMETIČNI POKLIC
Mislim, da sem se o značilnosti kozmetičnega poklica že toliko razpisala, da lahko mladi razberejo, da je poklic odgovoren, pa vendar lep, dinamičen in kreativen. Osnova
je znanje, ki ga pridobijo v šoli kot temelj za nadaljnjo izobraževanje, ki traja vse življenje. Zavedati se morajo, da tisti, ki delajo na svojem razvoju, gradijo svoje znanje bodo bolj zaposljivi.
Vse življenjsko učenje je nujno in moramo biti pripravljeni, kako bomo zaradi vpliva novih tehnologij in drugih sprememb opravljali svoje delo v prihodnosti.
POVEJTE NAM KAJ O VAŠEM SALONU? KJE VIDITE PRIHODNOST KOZMETIKE?
Kot sem že v uvodoma povedala se vedno odločam izključno na podlagi intuicije, instinkta, srca, notranjega glasu in temu sledim pri svojem delu.
Želela sem biti farmacevtka, pa mi ni bilo usojeno, verjetno so mi sojenice položile v zibelko kozmetiko, v kateri tako neizmerno uživam. Z veseljem in ponosom lahko povem, da praznujemo 50 letnico svojega udejstvovanja kot samostojna podjetnica.
Prav tako me življenje nagradilo s tem, da se je pred dvajsetimi leti po končani univerzi aktivno vključil še moj sin Tomaž. Skupaj s pomočnico smo izreden zagrizen in ustvarjalen tim in snujemo kozmetično nego za vsako stranko posebej. Uživamo v novih tehnologijah in metodah, s katerimi dejansko dosežemo včasih prav nepričakovane rezultate. Naše stranke so naši prijatelji in naredimo prav vse, da izpolnimo njihove želje.
Velikokrat slišimo od strank ( ali pa nam pišejo), da smo jim polepšali življenje. To je največja nagrada, ki jo lahko dobimo pri svojem delu.
Naj se še pohvalim, da smo napisali prvi kozmetični učbenik Delovanje kozmetičnih naprav, ki bo izšel v tem mesecu.
Prihodnost vsakega salona je v poštenem in strokovnem delu. Iz zgodovine razberemo, da so kozmetične procedure obstajale več tisoč let, nekatere izvajamo še v današnjem času. Kadar bodrim in pomagam študentki, ki se opogumlja, da bi odprla nov salon, ji povem anekdoto, ki mi jo je za pogum na začetku moje kozmetične poti, povedal moj profesor farmakognozije na Farmacevtski fakulteti.
Gre pa takole! Med drugo svetovno vojno je bil zadolžen za nabavo sanitetnega materiala. Ker je moral delati v konspiraciji, so ga poslali v zakotno vas v Godoviču. V vasi
so živele samo ženske, možje so bili v partizanih. Začudeno je opazil, da vse ženske dišijo po mandljih. Ko je začel raziskovati, ga je pot pripeljala do poštarice. Ta mu je povedala, da zalaga vaščanke s kremo, katera se nahaja v sodu za lepilo. Tudi še danes diši lepilo za papir po mandljih.
Plačilno sredstvo za lonček kreme so bila jajca, moka itd.
Nauk te anekdote bi bil naslednji:
»Znati se je treba prilagoditi trenutni situaciji. Vsaka ženska je rada urejena in lepa. Ne vrzite puške v koruzo!«